Jernej Letnar Černič, Dvajset let prej, danes in naprej, Ampak, Ljubljana, julij-avgust 2009 


Ko se vrata za temno stranjo zgodovine zaprejo, to ne pomeni, da ostanejo priprta, kar se dogaja v večini bivših totalitarnih držav Srednje Evrope. Ko je Lech Walensa v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja postopoma začel oblikovati zametke demokratičnega gibanja v ladjedelnici v Gdansku, se je boril proti navidezno nepremagljivemu zidu samozavestnega, netolerantnega in nečimrnega totalitarnega režima. Vsakršne demokratične spremembe so se tedaj kazale oddaljene več svetlobnih let, zato že samo razmišljanje o njih, ni bilo težko označiti za »prestiž« peščice pogumnih. Čeprav je med takratnimi dogodki in današnjim časom preteklo veliko vode, ostaja še danes veliko nedorečenega glede izpolnitve takratnih ciljev. Predvsem zato, ker je večino bivših totalitarnih družb zapustil takratni kritični in seveda idealistični navdih, da so spremembe možne in da si ljudje zaslužijo nekaj več.
 
Poganjanja za okroglo mizo na Poljskem in kasnejše skoraj demokratične parlamentarne volitve v juniju 1989, ko so Poljaki izvolili večinoma ne-totalitarne kandidate, so tako utrli pot demokratičnim gibanjem na vseh koncih po Srednji Evropi. Nekaj mesecev kasneje, nekega hladnega novembrskega popoldneva pred dvajsetimi leti, so tudi prebivalci vzhodnega Berlina zbrali pogum in pričeli rušiti berlinski zid, opeko za opeko in pri tem skrito izražali začudenje nad ravnodušnostjo obmejnih vojakov zatopljenih v pasivnost opravljanja poklica in ustrahovani z masovni pritiskom množic. Letošnje leto zaznamuje dvajset let od začetka padca totalitarnih režimov v Srednji Evropi, ki ga simbolizira rušenje berlinskega zidu in žametna revolucija v takratni Češkoslovaški, ki jima je postopoma sledil padec preostalih totalitarizmov v srednji Evropi. Pisatelj Czeslaw Milosz v zaključku romana Prevzem oblasti zapiše, da »nihče ni mislil, da bo živel tako dolgo, da bo moral poravnati povzročene krivice« (str. 198). V nekem smislu stavek odraža prevladujočo klimo v srednjeevropskih družbah v prvih dvajsetih letih po padcu železne zaveze.  


Ko človek potuje skozi nekdanje dežele onkraj železne zaveze se lahko čudi novo nastalim stanovanjskim naseljem, trgovinskim centrom, športnim stadionom in dvoranam, ki se v ničemer ne razlikujejo od infrastrukture v najbogatejših delih sveta. Vendar se vzporednice med deželami vzhodne in srednje Evrope kažejo v trpeči duši srednje-evropske družbe, ki namesto, da bi iskala očiščenje za pretekle zločine in nepravičnosti, išče uteho izključno v hedonističnem pehanju za čim večjim prihodkom, in se ne ozira na množice soljudi, ki se utapljajo v vsesplošnem jezeru brezbrižnosti.  Od trgovinskega središča Maxima v Vilnusu, preko Tesca v Vroclavu, neba dotikajočih se poslovnih nebotičnikov v Varšavi, do ljubljanskih mega nakupovalnih vrtincev, se ljudje predajajo lovkam izložbenih oken, ki malokdaj ponujajo pobeg oziroma vmesno postajo na vlakovni vožnji do dekadenčnih prestolnic zahodne Evrope. Za večino prebivalcev v deželah srednje in vzhodne Evrope je padec totalitarnih režimov tako pomenil predvsem napredek v življenjskem standardu, vprašanje pa je, če je temu napredku sledil tudi napredek v stanju človeškega duha. Napačno bi bilo zaključiti, da se je demokratična družba vzpostavila zgolj zato, da si bo lahko prebivalec poljske vasice lahko privoščil plazma televizor ali pa da bo novodobni slovenski povzpetnež z družino preživel počitnice na Reunionu. To vsekakor niso bili cilji zahtev po padcu totalitarnih režimov pred nekaj desetletji, morda so le  posredni rezultat zahtev po demokratičnih spremembah, odprtju mednarodnih trgov in zvišanju življenjskega standarda.
 
            Blišč elitnih stanovanjskih sosesk in mondenih trgovinskih centrov uspeva le delno zakriti stanje duha v novih evropskih demokracijah, saj duh družbenega življenja teh dežel ostaja ujet v primežu časov, ki so časovno za nami, vendar še vedno obvladujejo in ustrahujejo celoten družbeni sistem. Ko človek srečuje ljudi iz bivših dežel za železno zavezo, se nemudoma ustvari nekakšna spontana vez, ki je po večini navidezna, in vzbuja občutke, da je posameznik član nekega skritega kluba, v katerega ljudje izza nekdanje železne zavese nimajo vstopa.  Zdi se, da se je stanje duha po zenitu ob formalnem padcu totalitarnih režimov spustilo na raven na kateri že ostaja bolj ali manj zadnje desetletje in pol. Vprašanje je, čemu lahko pripišemo omenjeno – zgolj našemu pehanju po boljšem življenjskem standardu in neprestani želji, da se ljudje zadovoljijo z majhnim in odrečejo večnemu pehanju po nekaj več.
 
            Na Poljskem dvajset let po pogajanjih za okroglo mizo in padcu železne zavese ostaja odnos do bivšega totalitarnega režima nerazčiščen. Pri tem so se totalitarni zločini takšne ali drugačne vrste porazgubili v analih polpretekle zgodovine, medtem ko nekdanji priviligiranci še naprej uživajo prednosti, ki so jih pridobili v času, ko so bili de facto več vredni od ostalih. Kljub poskusom v tej smeri, ostaja lustracija tabu tema. V marsičem je za nastale razmere odgovorna poljska rimskokatoliška cerkev, ki namesto, da bi po padcu komunizma odločno zahtevala obračun s totalitarnimi zločini krvnikov komunističnega sistema, kar pa ni nikdar predlagala, ampak je zagovarjala tezo, da se je pomembneje osredotočiti na odpuščanje.  Seveda odpuščanje zločinov na Poljskem oziroma kjerkoli drugod ne more biti brez iskanja pravice in odgovornosti za nastale razmere. Pri tem je težko razumeti, da je kritična ocena dela Lech Walense in  Solidarnost nekakšna tabu tema v sodobni poljski družbi, čeprav je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja eden od osnovnih ciljev gibanja Solidarnosti, pri zagotavljanju pravice do svobode izražanja. Medtem se na Poljskem dve največji politični stranki prilaščata dediščino gibanja Solidarnost. Tako se poljska družba težko osvobaja iz primežev agresivnosti bivšega režima in pasivnosti rimskokatoliške cerkve. Iz slednjega pa izhaja vprašanje (ne)gotove poti poljske družbe v prihodnosti.
 
             Ni presenetljivo, da vzporednice med poljsko in slovensko družbo ni težko potegniti. Časi hitrega vzpona, t.i. uspešnih podjetnikov, ki uspešnost gradijo na neodplačanih posojilih, pač ni tisto, kar so si prinašalci sprememb v slovenski družbi zadali v tistih odločujočih letih pred letom devetdeset. Ljudje, ki zamegljujejo pojme zgodovine in trdijo, da komunizem ne sodi med totalitarizme oz. da je bil komunizem nekaj boljšega kot druge oblike totalitarizmov, pač ne morejo pisati slovenske prihodnosti. Takšni (ne)poznavalci zgodovine politične misli obenem še pozivajo naj zgodovino pozabimo, ter da bo vse v bolje v prihodnosti. Takšno razmišljanje in utemeljevanje je seveda napačno, saj vsak osnovnošolec ve povedati, da se je mogoče učiti iz napak.  V Sloveniji vse od osamosvojitve poteka razprava o morebitni postavitvi nagrobnikom ljudem, ki so bili zverinsko pobiti v mesecih po drugih svetovni vojni.  Pod vprašaj se postavlja moralnost in primernost političnega udejstvovanja tistih v sodobni slovenski družbi, ki odrekajo še zadnje človeško dostojanstvo tistim, ki niso nikoli dvignili roke nad nikomer. Realnost slovenske družbe nam sporoča, da je tako ravnanje dopustno, saj naj bi bilo kakršnokoli izražanje politične podpore drugačnemu prepričanju zamegljevanje jasne poti naše države v svetlo prihodnost. Vse bi bilo lepo in prav, če bi takšno razumevanje etike oziroma moralnosti bilo pravilno oziroma vsaj objektivno. V Sloveniji smo imeli v zadnjih šestdesetih letih preveč nejavnega podpiranja in favoriziranja bivšega totalitarnega režima in njegovih naslednikov, zato lahko javno podporo določenem svetovnemu nazoru oziroma ideologiji opišemo kot spremembo v političnem dialogu v slovenski družbi. Ljudje zdaj prvič sploh vemo pri čem smo in lahko sami presodimo (ne)primernost oziroma (a)moralnost demagoških izletov v totalitarno preteklost. Meni je ljubša transparentnost kot mešetarjenje za železnimi zavesami.
 
            Da se zagotovi enakost izhodiščnih možnosti vsakogar, mora biti vsakomur dana možnost, da pride do ustrezne izobrazbe oz. da ustanovi ustrezno podjetje. Izobraževanje mora biti omogočeno tako tudi drugim zapostavljenim družbenim skupinam in revnejšim slojem prebivalstva, ki predstavljajo znaten delež celotne družbe, saj se na takšen način omogoči vsem subjektom, da enakovredno tekmujejo v družbi, pri čemer bi bile tako vsem dane možnosti za uspešno in osrečujočo življenjsko pot. Presenetljivo se zdi, da se v razpravo o pomenu dvajsetletnice razkroja totalitarnih režimov vključujejo tisti, ki so dolga leta užival vse ugodnosti bivšega totalitarnega režima, pri čemer se takrat nikdar niso obregnili ob prima facie pristranost in odvisnost režima, ki je paradoksalno temeljil na enakopravnosti. Bolj transparentno kot kadarkoli se tako kažejo vzporednice med tistimi, ki zagovarjajo omenjena stališča in divjim bogatenjem na podlagi skupnega premoženja. Slednje je še bolj sumljivo, saj večina tistih, ki so v letih po osamosvojitvi pridobili milijonska premoženja, sedaj pogumno izjavljajo, kako je bivši režim zagovarjal enakopravnost vseh ljudi. V preteklih desetletjih je večina mnogokrat prikrito nastopala zoper edino politično opcijo, vendar nihče ni mogel javno brez posledic izraziti svojega nestrinjanja. Vsekakor je odkrito izražanje politične volje sproščujoča ustavna norma in dobrodošlo, saj tako posameznik ne stori drugega, kot da na splošno in približno izrazi svoj politični svetovni nazor. Druga stvar je, da vse izjave in prepričanja, ki prosto hvalisajo takšen ali drugačen totalitarni sistem, takoj izgubijo sporočilno bistvo in so same v sebi poražene takoj, ko so izrečene oziroma so zapisane.
 
            Človek je zoon polition,  ko mi vsi, čeprav se slednje v zadnjih letih zamegljuje. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo kdorkoli  idealno apolitično bitje, ki se mora ob vsakokratnih političnih razprtijah skoraj po uradni dolžnosti podvreči političnem celibatu. Morda je res, kot sporočajo mnogi, da ni potrebe, da mlad človek, in kot večina mladih, izkazuje svoje vrednostno, etično in moralno prepričanje, predznak o stvareh, ki so se zgodile davno pred njegovim rojstvom. Vendar gre za več. Človek mora to storiti, saj se le tako lahko zaveda preteklih napak in samozavestno stopa v negotovo prihodnost. Gre za izkazovanje lastnega političnega ali nazorskega prepričanja na način, ki ni tako drugačen od upoštevanja lastnih vrednostnih, etičnih in moralnih nazorov pri postopanju v vsakdanjem življenju. Zakaj bi se morala družba ali posameznik skrivati in se izogibati iskanju odgovornosti za odločitve v prihodnosti?

Nobena družba nima sklenjenega doživljenjskega zavarovanja, ki bi jo varovalo pred ponovitvijo takšne ali drugačne totalitarne zgodbe, čez dvajset ali več let. Družba, ki zgolj formalnopravno temelji na demokratičnih temeljih, se lahko brez potrebnih varovalk kaj hitro sooči z razmerami, ko se ideali demokratične družbe odrinejo na obrobje, in ko se vsebina vladanja podredi totalitarnim idealom vladarja takšne in drugačne vrste. Ni izvirno ugotoviti, da smo ljudje sami najboljše jamstvo pred ponovitvijo temačnih zgodb iz življenja naših staršev. Čeprav se je nujno osredotočiti predvsem na izzive vsakdanjega življenja in prihodnosti, pa je imperativno, da se vsi zavedamo iz kakšne polpretekle zgodovine izhajamo in se od nje čimbolj oddaljimo, da je v prihodnosti več ne ponovimo. Dvajset let po padcu železne zavese je primeren čas, da ne puščamo vrat totalitarnega režima priprtih, in da jih čimprej za vselej zapremo ter  dopustimo, da nemirni duh slovenskega prostora končno izide iz primeža nesrečne preteklosti in se prepusti energiji in volji novih generacij, da ga ponovno oblikujejo. Od vseh nas je odvisno v kakšni družbi želimo živeti in ustvarjati. Zgolj predajanje materialnim dobrinam in zanemarjanje zgodovinske refleksije nas lahko pripelje v udobno nadaljevanje vzorcev totalitarnega režima, ki pa nas realistično ne bo pripeljalo nikamor. Le samozavestno prevzemanje odgovornosti lahko pripelje do cilja, da se bo slovenska družba uspešno izkazala na izpitu zrelosti. O vprašanju, kako voditi pot tega cilja, pa kdaj drugič.